ZAČETNIKI SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI

V četrtek, 12. 10., smo učenci 9. razredov obiskali Dolenjsko, pokrajino mnogih pomembnih književnih ustvarjalcev. Naše prvo postajališče je bil grad Turjak. Njegovo ime izhaja iz imena izumrlega goveda tur, ki ga imajo turjaški grofje v svojem grbu. Na vzhodni strani gradu je mogočni stolp, vzidana kamnita plošča, katere napis govori o najzgodnejši zgodovini gradu. Pred gradom stoji znamenita stara lipa z mogočnim deblom, t. i. Prešernov hrast, ki ga je je Prešeren omenil v svojem del Turjaška Rozamunda.

Z avtobusom smo se odpeljali do Trubarjeve domačije, ki se nahaja le nekaj minut stran v vasi Rašica. Vse hiše, mlin in ostali objekti danes še vedno stojijo na istem mestu kot takrat, le da so novejši. Stari so samo kakšnih 200 let. Zaradi pogostih turških vpadov (Trubar jih omenja v vseh svojih delih) in zaradi manj rodovitne zemlje so prebivalci teh krajev živeli v veliki revščini. Večino časa smo preživeli v Spominski hiši s spominsko sobo. Gre za večji prostor, ki je primeren tudi za razne kulturne prireditve. Na stenskih panojih je na kratko opisano življenje in delo Primoža Trubarja. V okenskih okvirjih pa so namesto prozornega stekla barvni portreti pomembnih oseb iz Trubarjevega časa, kot npr. tržaški škof Bonomo in nemški reformator Martin Luther. V okroglih vitrinah so razstavljene kopije Trubarjevih knjig in rokopisov. Originalnih del v zbirki ni. Nekaj jih ima tudi Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Najbolj zanimiv mi je bil reproduciran Trubarjev pečatnik, ki ga je vse življenje uporabljal kot pečatnik na svojih pismih. Vgraviran ima obrtni znak tesarjev – usnjen predpasnik in sekiro.

Od tu naprej smo se odpravili do Levstikovega oziroma Ilijevega kozolca. Je posebnost slovenske kmečke arhitekture. Toplar s slamnato streho je star več kot 200 let, v svojih časih pa je bil narejen brez enega samega kovinskega žeblja in samo iz tesanega lesa. Tukaj je pred sto petdesetimi leti Fran Levstik po pripovedi kmeta Močilarja napisal pripoved o Martinu Krpanu z Vrha.

Pri kozolcu se nismo prav dolgo zadrževali, saj smo se odpravili še na naše zadnje postajališče – Muljava. Tam smo si ogledali muzej na prostem, ki pripoveduje zgodbe o vsakdanjem življenju kmečkega prebivalstva. Jurčičevo rojstno hišo je postavil njegov ded in do danes ni bila predelana. Hišo sestavlja pet opremljenih prostorov: veža s črno kuhinjo in ognjiščem, kamra, na drugi strani “štible” oziroma veže in klet. Na severni strani je hiša podaljšana za majhen hlev, nad katerim je bil včasih lesen skedenj. Danes je v tem delu predstavljeno Jurčičevo življenje in delo. Domačijo so dopolnili z dodatnimi objekti: čebelnjakom, kaščo in sušilnico za lan. Ob gozdišču pa stoji še lesena bajta – Krjavljeva koča.

S tem se je naša ekskurzija končala in odpeljali smo se nazaj do šole. Bila mi je  všeč, saj smo spoznali in podoživeli, kako so pomembni slovenski pisatelji živeli v svojih časih. Najbolj mi je bila všeč Trubarjeva domačija, saj je bila sama razlaga in predstavitev Trubarjevega življenja odlična.

Hana Kapetanović, 9. a